Duh kraja (Le génie du lieu, 1958) se v opusu Michela Butorja umešča v prelomno obdobje, ko se je začel odmikati od romanesknega pisanja na poti k mnogo bolj eksperimentalni literaturi. Besedila v njem niso potopisi v pravem pomenu besede, ampak prej nekakšne »študije« krajev, tistega svojskega vpliva, ki ga ima neko mesto na svoje obiskovalce ali prebivalce.
