"Pričujoča knjiga, kot se zdi, ne prinaša dobre volje. Ob prvem branju nam daje negativen vtis. Jacques Ellul ne časti krščanske civilizacije, ne povzdiguje njenih zaslug, ne opravičuje njenih zablod. Delo se začne s priznanjem: ja, kritiki krščanstva, misleci razsvetljenstva, kot je bil Voltaire, so imeli prav. Krščanski svet je sklepal preveč kompromisov. Povezal se je z oblastjo. Prevzel je vzorce starega, rimskega sveta in kasneje poganskih družb. Od islama si je sposodil idejo svete vojne. Prilagajal se je vsakokratni dobi. V atmosferi socializma je krščanstvo postalo socialistično, v liberalni demokraciji pa liberalno in demokratično. V praksi se je oddaljilo od razodetja - ne le krščanstvo kot Cerkev, pravi Ellul, temveč krščanski svet v celoti" tako v spremni besedi zapiše filozof in prevajalec knjige Aljoša Kravanja.
Prevrat krščanstva je knjiga, ki zastavlja vprašanje, kako vedeti, kaj krščanska misel v resnici je in kaj ni. Poskuša razumeti, zakaj je nastala takšna vrzel med resničnim krščanstvom in "prevratništvom", ki je izrabilo vero prvih kristjanov ter zasedlo njeno mesto. Avtor skozi nemirno, mestoma vzkipljivo pisanje pokaže, kako se je Cerkev kot institucija postopoma oddaljila od Jezusovega prvotnega nauka. Pravi, da smo zgrešili bistvo evangelija, vendar ne gre za to, da bi živeli v iluziji, kako je prvotna Cerkev živela v popolnem harmoničnem sobivanju z drugimi, temveč za to, da se je v toku zgodovine vse preveč priličila in ravnala po "tu-svetnem". Za Ellula je odtujitev od samega izvora vere postala usodna, ko je Jezusovo gibanje pričelo rasti znotraj rimskega cesarstva in je politična oblast želela svojo legitimnost utemeljiti na duhovnem gibanju, ki se je vztrajno širilo. Tudi Konstantinovo spreobrnjenje, najsibo iskreno ali ne, zanj sovpada s trenutkom, ko je cerkvena institucija prestopila mejo "nadnaravnega" in se pričela povezovati s svetno močjo.
